DI boksi in signalni procesorji | Audio

DI box je naprava, ki pomaga pravilno povezati instrument ali drug avdio vir z mešalno mizo, odrskim sistemom ali snemalno opremo. Najpogosteje se uporablja takrat, ko želite na primer klaviaturo, akustično kitaro s predojačevalcem, bas kitaro ali drug instrument priklopiti na daljšo povezavo oziroma neposredno v ozvočenje. Njegova glavna naloga je, da signal prilagodi tako, da je bolj primeren za profesionalni avdio sistem, pogosto pa pomaga tudi zmanjšati neželene motnje in brnenje.

Preprosto povedano - DI box je neke vrste vmesnik med instrumentom in mešalno mizo. Brez njega je lahko signal v določenih primerih manj čist, manj stabilen ali bolj občutljiv na motnje, še posebej pri daljših kablih. Zato je DI box ena tistih naprav, ki je marsikomu na začetku nejasna, v praksi pa pogosto reši zelo konkretne težave.

To je zelo pogosto vprašanje, ker razlika na prvi pogled ni najbolj očitna.

Pasivni DI box je praviloma enostavnejša rešitev in je pogosto zelo dobra izbira takrat, ko imate vir signala z dovolj močnim izhodom. To je na primer pogosto primer pri klaviaturah, sintetizatorjih, DJ opremi, samplerskih napravah, elektronskih bobnih ali drugih aktivnih napravah, ki že same po sebi pošiljajo razmeroma močan in stabilen signal. V takšnih primerih pasivni DI box pogosto povsem zadošča in zelo lepo opravi svojo nalogo.

Aktivni DI box pa je običajno bolj smiseln pri virih, kjer je signal šibkejši, bolj občutljiv ali kjer želite nekoliko več natančnosti pri prenosu signala. Klasičen primer je bas kitara ali akustična kitara s piezo sistemom, še posebej če gre za bolj občutljiv izhod ali če želite ohraniti čim več detajlov v zvoku. Aktivni DI box je pogosto dobra izbira tudi pri določenih pasivnih instrumentih ali v situacijah, kjer želite bolj predvidljiv rezultat in večjo stabilnost signala na daljši povezavi.

Če pogledamo zelo praktično: za klaviaturo ali elektronski stage piano je pasivni DI box pogosto povsem smiselna in cenovno učinkovita izbira. Za bas kitaro gre veliko uporabnikov raje v smer aktivnega DI boksa, ker zna bolje ohraniti polnost in jasnost tona. Tudi pri akustični kitari z vgrajenim sistemom je aktivni DI pogosto zelo priljubljena izbira, posebej če želite bolj naraven in manj trd zvok. Po drugi strani pa pri kakšni napravi z močnim linijskim izhodom aktivni DI box pogosto sploh ni nujno potreben.

Če povzamemo - pasivni DI box je pogosto odlična izbira za aktivne instrumente in naprave z močnejšim izhodom, aktivni DI box pa je navadno bolj smiseln pri šibkejših, bolj občutljivih ali bolj zahtevnih signalih. V praksi pa ni vse črno-belo, zato je najbolj pomembno predvsem to, kaj točno priklapljate in kakšen rezultat želite doseči.

DI box praviloma ni naprava, ki bi zvok čarobno polepšala, ampak poskrbi, da signal pride do mešalne mize ali druge opreme na bolj pravilen in zanesljiv način. To lahko pomeni manj motenj, manj brnenja, bolj stabilen signal in manj težav pri priklopu. Posredno to seveda pomaga do boljšega rezultata, saj celoten sistem deluje bolj čisto in bolj predvidljivo.

Največja razlika ni nujno v tem, da bo dražji DI box zvok čarobno polepšal, ampak predvsem v tem, da signal prenese bolj pravilno, bolj zanesljivo in z manj težavami v praksi. Cenejši DI box je lahko za osnovno uporabo povsem dovolj, še posebej pri enostavnejših postavitvah, krajših povezavah ali manj zahtevnih virih zvoka. Težave pa se pogosto pokažejo pri občutljivejših signalih, daljših kablih, glasnejših odrih ali zahtevnejših sistemih, kjer lahko pride do več šuma, brnenja, manj jasnosti ali manj naravnega zvoka.

Pri res kakovostnem DI boksu je razlika običajno v boljši notranji zasnovi, boljših komponentah, bolj zanesljivem delovanju in večji odpornosti proti motnjam. Tak DI box pogosto bolje ohrani nizke tone, več detajlov in bolj naraven karakter instrumenta, poleg tega pa je praviloma tudi mehansko bolj robusten. To se hitro pozna pri bas kitari, akustični kitari s piezo sistemom, klaviaturah ali v resnejših odrskih in studijskih postavitvah. Če povzamemo - cenejši DI box je lahko dovolj za osnovne potrebe, kakovostnejši pa običajno prinese bolj miren, bolj čist in bolj zanesljiv rezultat, posebej tam, kjer si težav s signalom res ne želite.

Splitter se uporablja takrat, ko želite en signal razdeliti na dve ali več poti. To je zelo uporabno na odru in pri večjih postavitvah, kjer želite isti mikrofonski ali drugi signal poslati na primer hkrati v glavno mešalno mizo in v ločeno monitorsko ali snemalno mešalno mizo. Tako različni deli sistema dobijo isti vir signala, ne da bi bilo treba mikrofon ali instrument priklapljati večkrat.

Splitterji so posebej uporabni pri koncertih, festivalih, cerkveni uporabi, večjih produkcijah in snemanjih v živo, kjer je pomembno, da več sistemov hkrati uporablja isti signal. Skratka, splitter je zelo praktična rešitev za bolj pregledno in profesionalno delitev signalov.

Kretnice se uporabljajo za ločevanje različnih frekvenčnih območij in usmerjanje teh območij v prave dele sistema, na primer v glavne zvočnike in subwooferje. EQ enote pa služijo prilagajanju zvoka - z njimi lahko poudarite ali zmanjšate določene frekvence in s tem bolje prilagodite sistem prostoru, viru zvoka ali željenemu rezultatu. Obe vrsti naprav sta zelo pomembni takrat, ko želite boljši nadzor nad celotnim audio sistemom.